1: Sledi soli
Spomini na tiste čase so prežeti z vonjem, ki ga ni mogoče nikoli zares izbiti iz podzavesti - ostra, kemična mešanica svežega akrilnega laka iz sprejev, težkega cigaretnega dima in tistega sladkastega pridiha poceni rdečega vina. Od tega je minilo že dolgih petindvajset let. Bili so to časi preloma tisočletja, obdobje, prežeto z uporništvom. Takrat svet okoli nas še ni poznal strogih pravil, nobenega Kebrovega zakona ni bilo, ki bi nas sistemsko omejeval. Alkohol smo kupovali brez odvečnih vprašanj v lokalnih trgovinah in ga pili po skritih kotičkih mestnih parkov, varno in toplo zaviti v okrilje noči. Pili smo ga kar neposredno iz steklenic, si ga podajali iz rok v roke in si s hrbtiščem dlani brisali mokre, od vina obarvane ustnice.
Naša klapa je predstavljala naš celoten, neprebojen svet. Bili smo štiri duše, prepletene v nerazdružljiv klobčič: jaz - David, moj najboljši prijatelj Uroš ter dve punci, Sandra in Marjana. Marjana je bila vedno tista, ki nas je vodila. Divja, glasna, absolutno brez strahu. Kadar se je šlo za kakšno najstniško norijo, je bila prva, ki je rekla »dajmo«. Bila je vedno na čelu grupe, vedno najbolj glasna, vedno pripravljena na vse izzive. Njena divjost ni bila zgolj najstniška faza; bila je njen skrbno zgrajen ščit. Doma je imela popoln kaos, odsotnega očeta in mamo, ki je komaj držala glavo nad vodo. Zato je na ulici morala biti ona tista, ki ima kontrolo, tista, ki se ne boji nikogar in ničesar. Sandra je bila na drugi strani tiha in mirna, skoraj sramežljiva, ampak je vedno zvesto sledila skupini - brez besed, brez vprašanj, samo z rahlim, toplim nasmehom. Od nje je vedno prihajala rahla, opojna dišava čistih sadnih not njenega parfuma, ki je visela v zraku še dolgo potem, ko je odšla. Uroš pa je bil tih, izredno pameten, vsaj dve leti pred nami glede zrelosti in življenjske modrosti. Vedno urejen, z dolgimi lasmi, ki so mu padali po ramenih, delal je dolge korake in hodil hitro, kot da ga vedno čaka nekaj izjemno pomembnega.
Bil je prepameten za take norije, ampak zaradi dinamike skupine se je vedno vdal in šel z nami. V resnici ni šel z nami zaradi samega adrenalina. Bil je kot nekakšen nevidni skrbnik, sidro, ki je preprečevalo, da bi z Marjano v svoji nočni divjosti popolnoma zdrsnila v prepad. Mislim, da je že takrat slutil, da sva oba tempirani bombi, in je iz nekakšne globoke lojalnosti čutil dolžnost, da pazi na naju. Sicer pa si je že takrat našel svojo Urško - pametno, samozadostno punco, malo starejšo od njega, ki je bila popolnoma drugačna od naše ulične klape. Bili smo mladi, divji in trdno prepričani, da smo nesmrtni. Bili smo tisti klasični uporniki brez razloga, polni neke nedefinirane jeze in ogromne količine energije, ki smo jo morali nekam usmeriti. Svet se nam je zdel odprt, surov in poln praznih sivih platen, ki so samo čakala, da na njih pustimo svoj neizbrisen pečat. Še danes se živo in z nasmeškom spominjam noči, ko smo se z nahrbtniki, do vrha napolnjenimi s spreji, plazili po samem srcu nočne Ljubljane. Naše tarče niso bile skrite obrobne hale ali prazne industrijske stavbe; želeli smo, da nas vidi ves svet. Vlekli smo debele, barvite črte po starih fasadah v strogem centru mesta, po podhodih okoli železniške postaje in obzidjih ob Ljubljanici. Adrenalin nam je divjal po žilah kot tekoči ogenj. Zvok kroglice v pločevinki barve, ko si jo stresel v gosti, vlažni ljubljanski megli, je bil zame kot bitje mojega lastnega srca.
Bili smo umazani od uličnega prahu in barve, a počutili smo se kot absolutni kralji noči. Nekoč so nas skoraj dobili. Uroš, ki je bil kot vedno naš tihi stražar in je z rahlo ciničnim nasmeškom ter nenehnim pogledovanjem na uro stal nekaj metrov stran, je nenadoma zasikal: “Kepi. Gremo.” Z eno samo ostro pripombo je presekal našo evforijo in naju opozoril na neposredno nevarnost policije. Z Marjano sva v slepi paniki zbežala v temno, ozko vežo neke stare stavbe blizu Križank. Koraki policistov so glasno odmevali po mokrih tleh, globoki glasovi so se nevarno bližali. Prostor je bil tako tesen, da se je Marjana morala popolnoma pritisniti ob mene. Njene mehke, polne prsi so se ob vsakem hitrem, prestrašenem vdihu močno stisnile ob moj prsni koš. Topli dih, ki je dišal po meti in tobaku, mi je vznemirljivo božal vrat. Srce mi je razbijalo tako močno in glasno, da sem bil prepričan, da ga bo slišala skozi tanko tkanino majice. Pogledala me je navzgor. V šibki luči oddaljene ulične svetilke so se ji oči iskrile - mešanica prvinskega strahu in divjega navdušenja. Zrak med nama je postal gost, težek, skoraj oprijemljiv in nabit z elektriko.
Za eno samo mikrosekundo sem pomislil, da bi jo preprosto prijel za obraz in jo strastno poljubil točno tam v tesni temi. A koraki so se oddaljili. Njen nasmeh je presekal napetost kot nož in trenutek se je razblinil v noč, kot da ga nikoli ni bilo.
A najlepši, najmočnejši in hkrati najbolj boleči spomini so bili vezani na poletja. Poletja so bila izključno naša. Z nahrbtniki, polnimi poceni hrane, in starimi, preperelimi šotori smo bežali na obalo, daleč stran od tistih urejenih, prenatrpanih in dolgočasnih družinskih kampov. Iskali smo pravo divjino. Iskali smo tiste prave, skrite divje plaže, do katerih si moral včasih pešačiti tudi po celo uro čez ostro, neusmiljeno kamenje, ki ti je rezalo podplate, in se prebijati skozi gosto, praskajoče grmičevje. Še vedno lahko z zaprtimi očmi prikličem tisti specifični, težki vonj po smoli borovcev, razgreti soli na koži in tisti omamni občutek popolne, neomejene svobode, ko smo končno odvrgli nahrbtnike na osamljeni obali. Cele dneve smo preživljali v vodi. Plavali smo, se potapljali in se pražili na ostrih skalah, dokler nismo bili vsi povsem temni, opečeni od sonca in do kosti prepojeni s soljo. Ko je padla noč, smo na plaži vedno zakurili velik, močan ogenj. Sandra je tisti večer, preden je odprla zadrgo šotora, obstala. Nervozno se je poigrala s svojo tanko srebrno verižico okoli vratu, nato pa obema z Marjano namenila en pomenljiv, rahlo zaskrbljen pogled. Kot da bi s svojo subtilnostjo videla vse, kar se plete med nama, še preden sem se jaz tega do konca zavedel. Nato je brez besed izginila v šotor. Ko sta Uroš in Sandra od čiste poletne utrujenosti zlezla v šotor, sva z Marjano skoraj vedno ostala zunaj vse do zore.
Sedela sva tesno skupaj ob bledi, prasketajoči žerjavici. Poslušala sva ritmično, hipnotično butanje valov ob obalo in si delila zadnjo cigareto, katere rdeči žar je v temi mehkobno osvetljeval najina obraza. Tiste noči na divjih plažah so naju neverjetno zbližale. Govorila sva o najglobljih strahovih, o tem, kaj bova naredila iz svojih življenj, in o vsem tistem sranju, ki ga najstniki neizbežno nosijo v sebi in iščejo izhod. Njen glas je bil miren, pomešan s šumom morja, in jaz sem vsako njeno besedo pil kot žejen popotnik. Včasih sva šla sredi noči sama plavat v povsem mirno, temno morje, lebdeča v tišini pod neskončnim zvezdnatim nebom, odrezana od sveta.
Tista noč, tista specifična, soparna avgustovska noč, pa je v meni premaknila vse. Voda je bila kot črno olje, topla in neustavljivo vabljiva. Odplavala sva nekaj metrov od obale in se ustavila v plitvini, kjer nama je voda segala ravno do pasu. Marjana je z roko rahlo potegnila po gladini.
»Prekleto, vse me pika od tega peska v kopalkah,« je rekla in se zasmejala s tistim svojim divjim, izzivalnim smehom. »Kdo pa pravi, da jih moraš sploh še imeti na sebi?« sem ji vrnil, pogumnejši kot običajno. Obrnila se je proti meni, oči so ji sijale v mesečini. »Si upaš?« je vprašala in dvignila obrv. Potem pa je, brez čakanja na moj odgovor, sama nadaljevala: »Jaz se ne bom več mučila s tem. Če hočeš videti, kako izjemno izgledam brez kopalk, poglej.«
Z enim samim, tekočim gibom si je potegnila zgornji del bikinija čez glavo in ga odvrgla v vodo. Hladen nočni zrak je nemudoma oplazil njeno mokro kožo in ji strdil bradavičke v dve temni, trdi točki. Nato je z boki rahlo zanihala - tisti izzivalni, počasni gib, ki sem ga pozneje sanjal še leta - in si potegnila dol še spodnji del bikinija. Odvrgla ga je v temno vodo in stopila pol koraka bližje meni. Voda je pljusknila med naju in naju popolnoma razmočila. Pod prosojno gladino sem jasno videl njen temni, gost gozdiček sramnih dlak, ki se je v valovih zibal tako naravno, kot bi bil del samega morja. Srce mi je razbijalo kot noro. Brez razmišljanja sem tudi sam potegnil palca pod elastiko kopalk - rahlo sramežljiv, a pod hudim vplivom adrenalina sem jih slekel hitro, kakor bi snel obliž. Mokra tkanina je zdrsela po stegnih in padla na dno. Moj kurac je zdaj prosto plaval v vodi, še redke temne dlakice niso mogle skriti mojih dveh zibajočih jajčk v morju.
Bila sva gola, mokra in preblizu, da bi lahko še karkoli skrivala. V tistem trenutku je rekla nekaj, kar mi je ostalo v spominu za vedno. »Veš kaj, David… če bova čez dvaindvajset let, ko nama bo štirideset, še vedno sama… bova skupaj. Resno. To je pakt.« Nasmehnila se je naivno, a hkrati popolnoma resno - tisti tipičen najstniški način, ko verjameš, da lahko z enim romantičnim stavkom urediš celo prihodnost.
Jaz sem samo pokimal in rekel: »Pakt.« Elektrika v zraku je postala otipljiva, dobesedno zadušljiva. To je bilo prvo žensko telo, ki sem ga videl v živo. Vse, kar sem prej poznal, so bili samo video posnetki na nočnih programih na televiziji in tiste zrnate, počasne slike na dial-up internetu. Zdaj pa je bilo tu, tik pred mano, mokro, živo, dišeče po soli in koži. V trenutku se mi je kurac dvignil - trd, masiven, napet do skrajnosti. Fak, ne zdaj… ne zdaj… sem si mislil v paniki. Hotel sem ga skriti pod vodo, hotel sem, da se umiri, ampak ni šlo. Vsi moji čuti in divjajoči hormoni so me preplavili naenkrat. Srce mi je razbijalo kot noro, kri mi je vrela v ušesih in počutil sem se, kot da me bo lastno telo izdalo pred njo. Samo naj ne opazi… samo naj ne opazi… sem ponavljal v glavi, a hkrati sem bil popolnoma brez moči nad odzivom lastnega telesa.
Bilo mi je hkrati sram in noro vznemirljivo, da vidi mojo erekcijo.
Marjanin pogled je počasi zdrsel z mojih oči navzdol. Opazovala je gladino vode, ki je valovila okoli mojega pasu. Voda je bila temna, a prosojna mesečina je razkrila napeto, anatomskoobliko, ki se je ponosno dvigala proti njej pod gladino. Njen nasmešek se je razširil v predrzen, a neverjetno radoveden in hudomušen nasmešek. Naredila je še pol koraka bližje, tako da sva bila oddaljena le še za dolžino roke. Gladina se je nevarno zibala okoli najinih pasov. »Nikar ne misli, da ne vidim, kaj se dogaja tam spodaj, David,« je dahnila s hudomušnim, provokativnim tonom, medtem ko je nagnila glavo in brez kančka sramu strmela v mojo podvodno erekcijo. »Je res tako velik? Ali ga samo gladina vode poveča, ali se mi pa samo zdi?«
V trebuhu me je zvilo od surove želje in sramu. Voda je rahlo potiskala njeno telo naprej in nazaj, in vsakič, ko se je premaknila, so njene prsi skoraj oplazile moj goli prsni koš. Nato je z nogo pod vodo rahlo zamahnila. Ustvarila je nežen podvodni tok, ki je zdrsel neposredno čez mojo občutljivo, napeto glavico. Zasopel sem skozi stisnjene zobe, saj je bil občutek v vodi skoraj preveč intenziven - hladno morje in njen drzen pogled sta me spravljala ob pamet.
»Moraš ga naučiti potrpežljivosti, David,« je zašepetala s tistim vročim, kruto dražečim tonom. Z nagajivim, predrznim nasmeškom se je obrnila, voda je obdala njeno golo, čvrsto zadnjico in zaplavala je stran, puščajoč me samega v moji vlažni agoniji. Videl sem, kako se je voda zalivala po njenih stegnih z vsakim gibom nog. To je bilo najlepše in hkrati najbolj boleče mučenje mojega življenja. To se mi je takrat za vedno in neizbrisno vžgalo v možgane.
A realnost je bila takrat kruta. V tistem kaosu odraščanja so se seveda začele razvijati prve romance. Mladost je norost in v tej naši norosti sem se jaz noro zagledal v Marjano. Bila je moja prva prava zaljubljenost - ne zrela ljubezen, ampak tista nora, boleča, najstniška zaljubljenost, ki te popolnoma prevzame in zaslepi. Uroš je bil že takrat s svojo Urško in se ni mešal v naše najstniške drame. Z Marjano sva nekako ostala sama v samem središču naše klape. Začela sva se izjemno intenzivno družiti. In, kot je bilo ob vseh tistih nočnih pogovorih na plažah, pogledu na njeno golo telo v morju, tisti noči v veži in vročih prebliskih verjetno povsem neizogibno, sem se vanjo do ušes in noro zaljubil. Končno sem zbral pogum. Neko popoldne sem pogoltnil tisti ogromen cmok v grlu, ji pogledal v oči in ji razgalil vsa svoja čustva.
Pričakala me je brutalno hladna prha. Marjana mi čustev ni mogla vrniti. S tresočim glasom in polna obžalovanja mi je priznala, da je nesmrtno zagledana v nekega starejšega fanta. Ta zavrnitev je v najinem odnosu odjeknila kot tiha, a prekleto boleča eksplozija. Moje srce je bilo strto, moj ego uničen, moja fizična sla po njenem telesu pa potisnjena v najgloblji, najtemnejši kot moje zavesti.
